DRUŽABNI PLESI

V Evropi se je tango prvič pojavil v Franciji (Nica, okoli leta 1907), od tam je bil prenešen preko Pariza v London (okoli leta 1912), svoj višek popularnosti pa je dosegel leta 1921 s filmom : Štirje jezdeci apokalipse (plesal ge je Rudolph Valentino). V tem času so angleški plesni učitelji že standandizirali pariški stil, ki pa je bil preveč sofisticiran in prezahteven. Šele sredi 30 let je nov stil tanga, primeren za poučevanje, v Londonu predstavil nemški tekmovalni par (hitrejša glasba, staccato efekt). Tango je po svojem izvoru edinstven in izreden primer kulturne kolonizacije in migracij. Njegove korenine segajo v Afriko (ples tangana), od koder so ga črni sužnji v 18. stoletju prinesli na karibsko otočje (Kuba, Haiti), kjer se je spojil z havansko habanero. V času migracij, proti koncu 19. stoletja, je postal karibski stil (skupaj z erotično argentinsko milongo) ples preprostih ljudskih množic, živečih v siromašnih četrtih Buenos Airesa. Svetovni popotniki so ga nato iz Argentine prenesli v Francijo. Tango je ples dovršenih plesnih protislovij (na eni strani trdota, ostrina in hitrost, na drugi strani pa mehkoba in zadržanost). Preden ga je anglški gibalni slog prevzel in spremenil, je bil to ples na mestu.

Je skupno ime za plese, ki so se razširili iz ZDA po vsem svetu. Plešejo se predvsem v diskotekah, pa tudi na drugih plesiščih. Beseda disco prihaja iz latinske discus (plošča). Danes je disco prostor, kjer se posluša glasba s plošč.

Po anketi “Socila Dance Branch” v Svetovni zvezi plesnih učiteljev, WDDSC, pleše letno v plesnih šolah sveta okrog 200 milijonov ljudi. Take množičnosti ne dosega nobena druga oblika rekreacije. Seveda tu ni govora o plesnem športu, ampak o plesu, ki druži ljudi po vsem svetu ob najrazličnejših priložnostih. Angleži ga imenujejo “Social Dancing”. Družabni ples kot ga priporoča Svetovni plesni program je usklajen na mednarodnem nivoju. Cilj Svetovnega plesnega programa je bilo poenotenje ponudbe plesnih šol vsega sveta, pri kateri bo ostalo dovolj prostora tudi za narodnostne posebnosti in plesne novosti. Kdor se nauči osnovnih korakov svetovnega programa v katerikoli plesni šoli, lahko pleše z vsakim, ob vsaki glasbi in na vsakem prostoru. Odkar je bil program priklican v življenje, ni ne japonskega ne nemškega fokstrota ali kateregakoli fokstrota, je le fokstrot. Isto velja za vse ostale plese. Svetovni plesni program je leta 1962, na Nemško pobudo, sestavila in določila ICBD, svetovna zveza učiteljev plesa, s sedežem v Londonu. V juniju 1988 je ICBD-jeva Social Dance Branch predlagala nekatere spremembe Svetovnega plesnega programa. Zadnje novosti je sprejela WDDSC – naslednica ICBD leta 1995.

Zgodovina angleškega valčka sega daleč v leto 1874, ko je bil prednik angleškega valčka prenešen iz Amerike in predstavljen v Angliji z “Boston klubom”. V začetku je bil ples šok za Angleže, saj je bil to prvi ples kjer sta bila partnerja v tesnem kontaktu, poleg tega pa je imel moški roko okoli ženskega pasu. V letu 1921 je bilo osnovno gibanje naslednje: korak, korak, priključek. V letu 1922 pa je postal angleški valček popularen. V istem letu je na prvenstvu zmagal Victor Sylvester z njegovo partnerico. Takrat sta zmagala z za danes osnovnimi koraki: desni in levi obrat, ter menjava (danes se še začetniki naučijo več korakov) Največji korak pa je angleški valček doživel v letu 1927, ko se je spremenilo osnovno gibanje v: korak, vstran, priključek. Angleški valček je podoben dunajskemu. Oba imata isti takt. Razlikujeta pa se v tempu in nekaterih drugih značilnostih. Angleški valček ima značilno nihajoče gibanje. Karakter valčka naj bi bil nežen in čustven.

Pomeni (blue devils), melanholija, pobitost, je plesno-pesemska oblika ameriškočrnskega izvora, ki se je razvila v tridesetih letih. Okoli leta 1930 se je blues udomačil v Evropi kot počasen, otožen ples. Zanj je značilno prestopanje z noge na nogo in poudarjeno bočno gibanje na drugo in četrto dobo v taktu.

Je eden zadnjih latinsko- ameriških plesov. Razvil se je iz Tripple mamba. Iznajditel pa naj bi bil Enrique Jorrin. Prvič so ga zasledili v plesnih halah v Ameriki v začetku petdesetih. Kmalu za mambom je cha-cha začel dobivati na popularnosti. Glasba je počasnejša kot tista iz mamba, poleg tega pa je ritem manj kompliciran. Interpretacija cha-cha-cha glasbe naj bi bila vesela, sproščujoča, “žurerska” ter predrzna. Pred kratkim pa je ples spremenil ime v cha-cha.

V Angliji je bil najbolj priljubljen v času vladavine kraljice Viktorije, zasenčil ga je šele prihod ameriške jazz glasbe. Njegove korenine segajo v južno Nemčijo in na Bavarsko, kjer je bil pod imenom Landler (okoli leta 1780) to ples preprostih ljudi. Vendar pa se je 17. januarja 1882 v Parizu pojavil članek, ki trdi da se je dunajski valček prvič plesal v Parizu leta 1178 pod imenom Volta. Značilna zanj je bila že takrat hitra in kontinuirana rotacija.

Leta 1914 ga je prvi izvajal Harry Fox v “Ziegfeld Fallies” (trotting dance to ragtime). Po njem je torej foxtrot dobil ime. Sprva se je foxtrot plesalo z 48 takti v minuti. Sčasoma (konec dvajsetih) se je upočasnil na 32 taktov v minuti. V Londonu je bil fokstrot prvič predstvljen leta 1915. Predstavili so ga ameriški plesni učitelji. Ob koncu svetovne vojne je imel foxtrot naslednje elemente: osnovni koraki, trokorak, a slow walk ter nekakšen spin obrat. V letu 1920 pa sta dva ameriška plesalca Anderson in Josephine Bradley predstavila nove korake: feather step in menjava strani (osnovni koraki v današnjem foxtrotu). Trideseta so bila zlata doba za foxtrot.

Samba izvira iz Brazilije, kjer je nacionalni ples. Veliko verzij sambe se pleše na karnevalu v Riu. Da se doseže pravi karakter sambe mora plesalec interpretirati veselost, ljubimkanje ter velikost. Veliko figur v sambi, tudi današnji, zahteva aktivno uporabljanje medenice. To gibanje je težko doseči, vendar brez tega gibanja samba izgubi učinek. Pred letom 1914 je bila samba znana pod brazilskim imenom “Maxixe”. Prvi poskusi predstavitve sambe v Evropi sežejo v leta 1923-24, vendar je samba postala popularna v Evropi šele po drugi svetovni vojni. Samba ima zelo značilen ritem, višek pa doseže prav z značilnostmi brazilskih instrumentov: tamborim, chocalho, reco-reco and cabaca.

Hiter češki krožni ljudski ples v 2/4 taktu iz začetka 19. st.. 1840-moderen družabni parni ples v Parizu in Londonu, pohištvo so imenovali po njej, študentje in starejši ljudje so polkali po cestah, prišla je tudi na oder. Značilen polkin korak: poskok na vsako ali na 4. poltaktno dobo; ter poskokci z udarjanjem prstov in pete ob tla. 2 načina: – slovanska polka ( odprta pozicija nog, povdarek na koncu 2. dobe ), -nemška ali valčkova polka ( povdarek na 2. dobi brez hopsanja ); Posebnost je plesna drža.

Četvorka, tudi KADRILJA, se je razvila iz starega francoskega plesa ” COTILLON ” okoli 1750 l. To je ples štirih, dveh nasproti si stoječih parov. Proti koncu 18. st. so poznali celo vrsto četvork in vsaka je imela svojo melodijo in obliko. Še danes je ohranjena četvorka, ki jo sestavlja 5 slik. Pleše jo poljubno št. parov ( deljivo s 4 ) tako, da si pari stojijo nasproti v dveh vrstah. Ples zahteva plesnega vodjo, ki napoveduje posamezne slike in figure. Vse do danes so se ohranile napovedi v francoščini.

Rumba je nastala na Kubi oz. Karibskem otočju, kamor so jo prinesli afriški sužnji in Španci (Bolero). Angleški plesni učitelji so jo po ameriškem vzorcu standardizirali leta 1946 pod imenom square rumba (ples na mestu – box). Monsieur Pierre in Doris Lavelle sta po večletnih prizadevanjih uspela leta 1955 uvesti cuban rumbo (kot ples na drugi udarec). Rumba je postala klasika v latinskoameriških plesih. V sedanji obliki je ohranila veliko elementov stare rumbe, ki sloni na zgodbi, da ženska skuša prevladati nad moški s pomočjo njenega šarma. Karakter rumbe baj bi bi nežen, mehak ter erotičen.

Korenine passo dobla segajo v Španijo. Razvit je bil na osnovi gibanja matadorja med bojem z bikom. V passo doblu je koncentracija na moškem večja kot v kateremkoli drugem plesu. Ženska je ruta (cappa), rdeči kanvas toredorja ali bika, kar je odvisno od okoliščin. Ples je postal priljubljen okoli leta 1920. Gibanje je vročekrvno, močno ter natančno, kot pri toreru. Koreografija je narejena natančno na glasbo in zato je težko voditi in improvizirati v tem plesu, kar pa je tudi posledica, da če se boste učili plesati, bo to verjetno zadnji ples, ki se ga boste naučili.

V Evropo je bil prinešen med 2.svetovno vojno pod imenom JITTERBUG. To je bil ples z dvigi in vznemirljivimi skoki, nevaren in neprimeren za ljudske množice, zato je bil sprva prepovedan. V svojem razvoju je šel skozi številne oblike kot so: Lindy, West Coast Swing, American Swing, Rock’n Roll,… Okoli leta 1950, ko je popularnost velikih plesnih orkestrov močno upadla in so se pojavili tako imenovani jukebox-i, je dobil sedanjo obliko in se ob glasbi slovitega Billa Halleya razširil po vsej Evropi. Jive je zelo hiter ples, ki porabi veliko energije. Je zadnji ples na tekmovanjih in zato morajo plesalci kljub temu, da so že plesali štiri plese pokazti, da imajo še dovolj moči za ta zadnji ples.

Mambo; tudi oznaka za glasbo. Je afrokubanskega izvora in pomeni ” ritem proti ritmu “. Ponekod pomeni tudi : zborovanje, žrtvovanje, praznovanje,…Iz mamba se je razvil cha cha cha.

Quick step, pri nas tudi fokstrot, družabni in tekm. ST ples, ki se je razvil iz foxtrotta ( slowoxa ) po l. 1920, ko le ta postaja vse hitrejši. Nanj je vplival tudi charleston. Značilni odprti in zaprti koraki, 1/4 obrati; danes pa vrsta drobnih poskokov in charleston korakov. 4/4 takt, tempo 50-52 t/min, dvigi in spusti, gibanje je mirno, pri čemer izvajamo počasne in hitre korake.

Vroči, drzni in zapeljivi ritmi salse so nastali kot mešanica afriške prizemljenosti, latino šarma in ameriškega show-a v zadnjih par desetletjih. V glasbi salse se skriva gibalni drive, ki se mu ne morete upreti; s svojimi presenetljivimi sinkopami in prelivajočimi se ritmi potegne vaše telo v prvinske gibe, vas premakne do meje vaših telesnih zmožnosti ter zbudi vaš notranji žar. Zaradi svoje univerzalnosti je izjemno popularen ples po celem svetu in je postal pravi bum v Evropi, kjer se pleše po vseh večjih klubih.

Je Latinski ples, ki izvira iz Dominikanske Republike oz. otoka Haiti in predstavlja ples – korakanje.